ZA POPRAVO KRIVIC CAS POCASI ZORI

AIM, LJUBLJANA, 25.04.1994. Obcutek ogrozenosti, ki tare Slovence, je trojni: prvi je strah pred obnovo nekdanje Jugoslavije oziroma pred tim. "jugovici", drugi je strah pred moznostjo, da bi se asimilirali tisoci beguncev, ki jih je v Slovenijo prignala vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Tretji obcutek ogrozenosti pa je se vedno - kljub spravi (*) na simbolni ravni - nerazciscena lastna preteklost.

Dogodki v zadnjih letih potrjujejo, da se zgolj z manifestativno kolektivno spravo, ki je bila opravljena v Kocevskem Rogu julija

1. Slovenci med seboj niso "spravili". Sprava je koncana le na simbolni ravni, med ljudmi pa se vedno tli sovrastvo, ki so ga zaplodili medvojni in povojni dogodki.

V slovenskem parlamentu oziroma njegovi predhodnici - skupscini, je bila ze leta 1989 postavljena zahteva za postavitev spomenika zrtvam vojne, fasizma in stalinizma. Kasneje so se ji pridruzile zahteve, da se nekdanjim zapornikom v pokojninsko dobo stejejo zaporniska leta, da bi Slovenci, ki so sluzili v nemski vojski, dobili pokojnino, da bi se uredil polozaj invalidov iz nemske vojske in pa zahteve za sprejem zakona o popravi moralnih krivic. Vendar takratne zahteve nisu bile uresnicene.

Stvari naj bi se pricele spreminjati, ko je bila v minulem mandatnem obdobju imenovana komisija, ki je raziskovala povojne mnozicne poboje, pravnodvomljive procese in druge nepravilnosti. Vendar pa je delo poslancev v tej komisiji, zaradi slabe pravne osnove za njeno delo, pomanjkanje strokovne podpore in zaradi navzkriznih politicnih interesov, ostalo na zacetku poti.

Vse pogostejsi pozivi in zahteve za ugotavljanje resnice o medvojnih in povojnih dogodkih ter za popravo krivic - ne le zgolj moralno, temvec tudi materialno - so botrovale pobudi sedanjega predsednika slovenskega parlamenta, mag. Hermana Rigelnika, lansko jesen in ki jo je parlament tudi sprejel, da "se proucijo dolocena vprasanja iz novejse politicne zgodovine, ker je potrebno za doseganje politicne umiritve in da bi tudi delo drzavnega zbora s tem bilo razbremenjeno in usmjereno v urejanje kljucnih vprasanj za ureditev trajnih stabilnih gospodarskih in politicnih razmer pravne drzave in demokracije".

Predsednik Rigelnik je tudi predlagal zaporedje opravil in sicer najprej strokovno ugotovljanje zgodovinskih dejstev, temu bi sledile politicne ocene in potrebni ukrepi. Nasprotno Rigelnikovemu pa je bilo mnenje socialdemokrata dr. Jozeta Pucnika in sicer, da mora biti naprej narejena vrednostna politicna ocena tega zgodovinskega obdobja, iz katere pa bi kasneje izhajala zakonska ureditev pravnih posledic. Po njegovem mnenju je sistematicno urejanje nasega odnosa do komunisticne diktature projekt, ki je nacionalnega pomena. Spomenka Hribar - ta ima najvec zaslug, da je v Sloveniji prislo do simbolne sprave

• pa je menila, da bi zakone, ki bi urejali zadeve s preteklostjo, Slovenci lahko sprejemali brez posebne "moralno- politicne izjave" oziroma generalne obsodbe prejsnjega rezima.

ZAKON JE REALNO IN NE LE SIMBOLNO DEJANJE SPRAVE Slovenci pa si vedno znova, kadar je beseda o preteklosti, skocijo v lase in se vedno so prisotne delitve na bele - belogardiste in rdece - partizane in tezko bi rekli, da se je drzavljanska vojna, ki je sicer uradno ze koncana, tudi dejansko koncala.

Pred dnevi pa je slovenski parlament prvic obravnaval predlog zakona o popravi krivic, ki so ga predlagali poslanci Slovenske ljudske stranke, pripravili pa v zdruzenju zrtev komunisticnega nasilja. Njegov namen je popraviti krivice tistim, ki so bili v bivsem rezimu politicno preganjani, krivo obsojeni ali bili zrtve pomorov. Zakon bo urejal pravice do priznanja pokojninske dobe, do brezplacnega zdravstvenega zavarovanja, do pravne rehabilitacije, povrnitve dobrega imena in dostojnega pokopa ter pravico do odskodnine tudi najozjim druzinskim sorodnikom, ce je zrtev ze mrtva.

Predlagatelji zakona so ocenili, da ce bi priblizno 2.000 upravicencem izplacali nadomestilo za dvajset mesecev v poprecju stalo 25 milijonov mark. Menijo pa, da bi postena odskodnina znasala 1000 nemskih mark za vsak mesec, ko je zrtvi bila kakorkoli odvzeta prostost. V razpravi o tem zakonskem predlogu pa je bilo slisati se drugacne stevilke in sicer, da je od priblizno 11.000 po 2. svetovni vojni obsojenih, danes zivih se priblizno 3.300 slovenskih drzavljanov, ki bi bili upraviceni do odskodnine.

Zakonskemu predlogu so poslanci in parlamentarne strokovne sluzbe sicer ocitali vrsto pravnih nedorecenosti in terminoloskih nejasnosti. Je pa razveseljivo, da so se poslanci brez izjeme zavzeli za popravo storjenih krivic, razlicna so bila le njihova mnenja o visini odskodnine. Po burnih in ostrih razpravah je slovenski parlament - zopet razklan na dvoje - sklenil, da bodo krivice, storjene po 2. svetovni vojni, bivsim politicnim zapornikom, politicno preganjanim in v pobojih ubitim, izplacali tudi v drzavnih vrednostnih papirjih. Popravo krivic storjenih med 2. svetovno vojno, pa bodo morali urediti drugi zakoni.

TANJA HROVATIN

(*) ljudska sprava - narodno pomirenje