KDO SU "IZDAJALCI"
AIM, LJUBLJANA, 15.12.1993. Za sedanje razmere v Sloveniji bi tezko rekli, da v cemerkoli spominja- jo na takoimenovani lov na carovnice oziroma lov na izdajalce slovenskega na- roda. Slovenija je namrec ze od junija 1991. samostojna drzava, ki je prezive- la kratko desetdnevno vojno ob kateri (pred in po njej) je bilo iskanje tokrat nacionalnih in ne vec razrednih sovraznikov zelo popularno. Vse kar je le malo "disalo" po jugoslovanstvu je bilo sumljivo ali pa celo ozigosano kot izdajal- sko.
Vse se je zacelo s pripravami na nacionalni referendum oziroma plebis- cit, ki je bil decembra 1990. Se pol leta pred plebiscitom so raziskave javne- ga mnenja kazale, da je bilo vec kot polovica vprasanih proti temu, da bi Slo- venija izstopila iz takrstne Jugoslavije. Potem pa so se zacele politicne raz- mere v nekdanji federaciji zaostovati. Vse agresivnejsi odnos vladajoce srbske politike do Slovenije, ki se je manifestiral zlasti v protislovenskih mitin- gih, kreganje v zveznem parlamentu, zavracanje vseh slovenskih predlogov, raz- pad Zveze komunistov Jugoslavije na eni strani in pa izredno spretno vodena slovenska propaganda odcepitevne politike po drugi strani sta naredili svoje. Na plebiscitu se je za osamosvojitev Slovenije odlocilo kar 96 odstotkov tis- tih prebivalcev Slovenije, ki so se ga udelezili. Torej, tudi vecina pripadni- kov drugih narodnosti! "Izdajalcev" je bilo torej malo.
Zato jih je bilo treba najti. Po vojni, ki so je predvsem ljudje iz krogov slovenske vojske in policije prikazovali kot zgodovinsko, so prisli na steber sramote najprej mirovniki. Med njimi pa so se, samo zaradi zavzemanja za temeljne cloveske vrednote, znasli tudi znani Slovenci iz samega politicne- ga vrha. Namesto da bi bilo mirovnistvo vrlina, ga je nekdanji mirovnik, zdaj pa obrambni minister Janez Jansa postavil na zatozno klop. V svoji knjigi "Premiki" je tako med drugim ostro napadal vse podpisnike Deklaracije za mir, ki sta jo Liberalnodemokratska (bivsa mladina) in prenoviteljska stranka (biv- si komunisti) predstavili javnosti 6. februarja 1991. Jansa je iz konteksta mirovnega dokumenta izbral stavek, "da bi bil vsak oborozen spopad na ozemlju Slovenije nacionalna katastrofa", kot dokaz nepripravljenosti podpisnikov de- klaracije, da bi branili svojo domovino. Med podpisniki zasledimo imena: Janez Drnovsek, Ciril Ribicic, Joze Mencinger, Jozef Skoljc in stiri clana takratne- ga slovenskega predsedstva Milana Kucana, Dusana Pluta, Cirila Zlobca in Mat- jaza Kmecla.
Tako so omenjeni znani Slovenci, seveda pa tudi vecina ljudi, ki so bi- li tik pred osamosvojitvijo zaposleni na visokih zveznih funkcijah, zaznamova- ni kot "jugoslovanarji" ali prevedeno - kot izdajalci. Seveda, zgolj v medij- ski vojni, ne pa tudi na politicnih ali sodnih procesih. Nekaj nostalgije za taksnim nacinom obracunavanja je bilo sicer opaziti, zlasti v zvezi s posame- znimi Slovenci, ki ob vojni niso zapustili nekdanje Jugoslovanske ljudske arm- ade, toda vse je ostalo bolj pri poskusih.
Zdaj so vroce strasti v glavnem ze ohlajene. Res pa skrbi nekaj druge- ga. V javnem mnenju namrec ni opaziti kaksnih ostrejsih nasprotovanj oziroma obtozb o "izdajalstvu" napram tistim, ki si prizadevajo Slovenijo oziroma nje- no gospodarstvo poceni razprodati Nemciji in Avstriji. Mnogo vecji odpor je proti kapitalu Slovencev iz Italije, ki se skusajo uveljaviti v svoji matici in ji s tem tudi pomagati. In prav tu je glavno jedro spora med Kucanovo in delno Drnovskovo linijo na eni strani ter Jansino in Peterletovo na drugi.
PETRA VOVK