Minsko polje za novinarje

Kosovo

Kosovo tudi dve leti po prihodu mednarodnih sil ostaja "minsko polje" za novinarje. Kosovo je minsko polje za novinarje." To so besede enegaod kosovskih novinarjev, ki se ne želi predstaviti, verjetno zato, da ne bi naletel na "mino." S katerekoli zornega kota gledamo se zdi, da ima prav. Kosovo je iz vojne izšlo dobesedno "minirano," do sedaj pa je bila registrirana smrt približno 100 oseb ki so umrle zaradi tako imenovanih "min presenečenja", ki so jih za seboj pustile srpska vojska in policija pred svojim umikom junija leta 1999. Videti je, da so bili kosovski novinarji, ki so se vračali iz begunstva bili pripravljeni na to da morajo zaradi vseh mogočih min na svoje naloge hoditi previdno, "kakor po jajcih." Po drugi strani pa je soočanje z realnostjo pokazalo, da vseh min ne zmorejo odkriti niti mirovne sile niti specializirane organizacije. Rdeče vrvice z napisom "nevarnost" so res lahko omejile svobodo gibanja, vendar je bil krivec za to znan. Sedaj pa so se pojavile nove, "nevidne" nevarnosti.

Ena od anket, ki jo je izvedel Oddelek za medijska vprašanja pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je pokazala, da je kar 39 odstotkov kosovskih novinarjev naletelo na različne grožnje med svojim preiskovalnim delom. Med 75 novinarji tiskanih in elektronskih medijev, ki so izpolnili tri strani dolg vprašalnik OVSE, ki se je nanašal na podrobnosti o delu novinarjev, jih je 22 bilo iz Prištine, 53 pa iz drugih predelov Kosova. Med njimi jih je 23 bilo srpske nacionalnosti, 55 pa albanske. Raziskava je pokazala, daje 35 odstotkov anketiranih srbskih novinarjev in 40 odstotkov albanskih novinarjev izjavilo, da so bili med opravljanjem njihovega dela izpostavljeni različnim grožnjam. Opazno je, da se ogrožene počutijo zlasti novinarji, ki delajo v glavnem mestu (68 odstotkov) za razliko od tistih v manj naseljenih krajih (26 odstotkov). Okoli 19 odstotkov novinarjev trdi da so bili soočeni z različnimi grožnjami v zvezi z njihovo varnostjo, 9 odstotkov trdi, da so jim grozili lokalni veljaki, 9 odstotkov je bilo soočeno z onemogočanjem pri delu, 7 odstotkov pa je bilo žrtev neposrednih fizičnih napadov. V to igro pritiskov proti novinarjem so vključeni vsi sloji družbe. Okoli 46 dstotkov tistih, ki so bili izpostavljeni pritiskom trdi, da so jim pretile javne osebnosti, politiki in njihovi predstavniki, 33 odstotkov je prejelo anonimne grožnje, 12 odstotkom pa so grožnje izrekli predstravniki organiziranega kriminala. Grožnje in njihovo prijavljanje so v velikem razkoraku; 53 odstotkov novinarjev je o grožnjah obvestilo urednike, 22 odstotkov novinarjev ni naredilo ničesar in samo 14 odstotkov se je odločilo, da za pomoč pokličejo policijo. Okoli 11 odstotkov je o grožnjah obvestilo predstavnike mednarodne skupnosti, vendar je istočasno 61 odstotkov novinarjev prepričanih, da so bile tudi takšne prijave brez haska.

Te številke zvenijo zelo vznemirjajoče tudi v luči podatka, da kar 70 odstotkov novinarjev trdi, da ne morejo brez strahu pred grožnjami ali povračilnimi ukrepi pričeti s svojim raziskovalnim delom. Čeprav nobeden od novinarjev očitno ni imel pogma, da bi odkril svoj izvor strahu so področja, na zaradi katerih pri delu novinarjev prihaja do grooženj v pretežni meri povezana s korupcijo, političnim življenjem, gospodarskim kriminalom in trgovino z drogo in ljudmi ter drugimi oblikami organiziranega kriminala. To so tudi "črne luknje", iz katerih prihajajo grožnje, kadar novinarji v njih "vtikajo nosove." Zato so članki o teh problemih na Kosovu maloštevilni, teme pa obdelane le površinsko.

Novinarje nihče ne ščiti, svoje delo morajo opraviti tako, da se opirajo na zakone, ki pa za njih ne obstajajo. Zato je nejbolj pogosta zahteva kosovskih novinarjev prav sprejem zakonov, ki ne bi bili zapisani le na papirju, pač pa bi bili tudi uporabni in uresničljivi. Prav tako zahtevajo garancije za svobodo gibanja in učinkovito delo varnostnih organov ter boljše plače za pripadnike policije, da bi tako preprečili možnost podkupovanja. To se v tem trenutku še zmeraj zdi daleč in je skoraj nemogoče uresničiti. Za nekatere novinarje so te zahteve že danes prepozne. Shefki Popva, novinar dnevnika "Rilindja" in Bekim Kastrati, novinar lista "Bota sot" sta s svojima glavama plačala ceno opisanih nevarnosti. Oba novinarja stabila ubita v še zmeraj nepojasnjenih okoliščinah. Funkcionarji zmeraj odgovarjajo, da se "preiskava nadaljuje", novinarji pa so soočeni z jasnim sporočilom; stavki morajo biti kratki, če želite obdržati glavo na ramenih.

V mednarodni policiji trdijo, da morajo novinarji delati skupaj z ostalimi organi reda, da bi tako odkrili zločince.Vendar pa iskušnje novinarjev, ki so imeli pogum in prijavili tiste, ki so jim grozili kažejo, da jim to sploh ni pomagalo. Nasprotno.

Vendar pa ima tudi ta zgodba drugo stran medalje. Tudi novinarji niso angeli. Več kot 80 medijev, ki delujejo na Kosovu zaposluje novinarje, ki velikokrat ne izpolnjujejo niti osnovnih kriterijev, potrebnih za opravljanje tega dela.Med njimi so tudi mediji, ki odkrito podpirajo eno ali drugo stran in tako postajajo zastopnikipolitičnih in interesnih skupin, s tem pa se velikokrat postavijo v vlogo vzpodbujevalcev sovraštva in nasilja. Na vso srečo je število takšnih medijev majhno, njihova identifikacija pa je registrirana tudi v toku novemberskih volitev. V tej "borbi" so nekateri posamezniki in skupine poskušale skovati dobiček tudi tako da so namerno izzvale probleme. V številnih člankih so se pojavile odkrite žalitve, po drugi strani pa so bili tudi tisti, ki so grozili bili izpostavljeni zapisom v zvezi z njihovo neslavno preteklostjo, pri čemer nihče ni spoštoval niti temeljne kriterije novinarskega kodeksa.

Z druge strani je Neodvisno združenje novinarjev Kosova zelo pasivno. Zastrašujoče številke o grožnjah novinarjem so bile objavljene na konferenci, ki jo je organizirala komisarka za medije Ana Dilerijo v okviru OVSE. Njena nalogaje spremljati razvoj in nadzor medijev. Prav zato so vsi, ki se čutijo "nadzorovane" imeli prvič priložnost, da se javno pritožijo zaradi svojih problemov, zaradi katerih ne morejo profesionalno opravljati svojega dela. Pozitivno je to, da so bili problemi javno predstavljeni in da se je o tem začela javna razprava, na rešitev pa bo potrebno še počakati. Do tedaj pa bo Kosovo očitno še naprej "minsko polje za novinarje."

Besnik Bala (AIM Priština)