Maščevanje zmagovalca

SAT, 17 Nov 12:00:00 GMT

Obletnice

Minilo je deset let, država Slovenija pa ima nekatere od bivših oficirjev JLA še zmeraj v nekakšnem ujetništvu. Brez dokumentov, pokojnin, zdravstvenega zavarovanja, z omejenimi državljanskimi in človeškimi pravicami.

Slovenija je v preteklih dnevih s precejšnjo evforijo proslavila deset let od "odhoda zadnjega vojaka osovražene Jugoslovanske ljudske armade" iz luke Koper in novonastale države nasploh. Dogodek je bil proslavljen ob velikanski medijski pozornosti: v skorajda vseh medijih so se ob poročilih s proslav pojavili tudi priložnostni članki o desetdnevni vojn, ki so prinašali herojske spomine tistih, ki so sodelovali v dogodkih. Vsem je bilo skupno globoko sovraštvo do JLA in žaljiv ton na račun njenih pripadnikov, ne glede na nacionalnost ali (mogočo) krivdo za nesrečen tok dogodkov pred desetimi leti. Tako so bile v zvezi z mnogimi tedanjimi častniki JLA ponovljene številne neresnice o njihovi vlogi v času slovenskega razdruževanja.

Jugoslovanska ljudska armada je seveda naredila velik greh, ko je poskušala izvesti detomor nad enim od svojih narodov - slovenskim. S tem je resnično likvidirala svoje temelje - Jugoslavijo. JLA je bila za to kaznovana z razpadom in izginotjem z zgodovinske scene. Za oboroženo intervencijo konec junija leta 1991 ni nobenega opravičila. Vendar je zastrašujoče dejstvo, da so tudi deset let po dogodku slovenski politični prvaki in mnenjski voditelji namerno slepi za dejstvo, da je bila JLA porinjena v spopad s slovenskim narodom. V nasprotju s tedaj veljavno Ustavo SFRJ je povelje za intervencijo izdala zvezna vlada, v kateri so sedeli tudi ministri iz Slovenije. Da bi bila farsa še večja je bil organizator letošnjega slavja ob odhodu zadnjega vojaka JLA s slovenske zemlje Ministrstvo za notranje zadeve, na katerem čelu je danes tedanji minister zvezne vlade. V času intervencije in vse do odhoda JLA iz Slovenije je bil v Predsedstvu SFR formalno in dejansko predstavnik Slovenije, danes šef slovenske vlade. Tedanjim zveznim uslužbencem slovenskega porekla - članu predsedstva SFRJ, ministrom, veleposlanikom in uradnikom je slovensko ljudstvo odpustilo in pozabilo njihovo vlogo in ravnanje v tistih časih. Mnogi so si hitro pridobili (ali so bili z njimi nagrajeni) z novimi političnimi funkcijami. Celo tisti, ki so bili na visokih dožnostih v Zvezi komunistov niso bili tarča žalitev, posmehov in slabega ravnanja.

Vendar je nekdo moral biti kriv za razpad bivše države, uničenje in žrtve. Zato so gnev ljudi in krivda za oboroženo intervencijo v Sloveniji prevalili na pleča oficirjev JLA, celo na tiste, ki niso želeli sodelovati v bojih ali pa so bili na nepomembnih mestih v zveznih ustanovah. Vsi ti so občutili bes zgolj zato, ker so se vrnili v Slovenijo iz drugih republik, ne glede na to, ali je šlo za vrnitev k družini ali domovini. Tisti, ki niso po krvi pripadali Sloveniji so z vrnitvijo Slovenijo vendarle sprejeli kot svojo novo domovino, vendar to ni izbrisalo njihovega prvotnega greha - da so sploh bili pripadniki JLA. Medtem so se dejanski akterji te tragikomične vojaško-politične akcije (iz zvezne oblasti in vojnega vrha) uspeli instalirati v vrhove nove države Slovenije. Da bi razblinili sume v svojo patriotsko preteklost so pozornost javnosti usmerili proti "odpadnikom," tistim, ki niso bili dovolj hitri v retuširanju svojih biografij. Tako kalvarija "odpadnikov" - tistih, ki niso ostali v JLA vendar je njihova lojalnost stalno na preizkušnji - traja že deset let, tako dolgo kot država. To je hoja po mukah številnih nekdanjih oficirjev JLA v Sloveniji, večinoma Srbov in Črnogorcev, pa tudi Slovencev.

Paleta šikaniranj je nepredstavljivo široka. Ukrepi in postopki oblasti niso uniformni in predvidljivi, pač pa se uporabljajo od primera do primera, kar pomeni, da je negotovo kako dolgo lahko traja določena sankcija, še bolj negotova pa je intenzivnost kaznovanja. Skoraj ni častnika JLA, ki se ga ne bi dotaknila neka oblika diskriminacije s strani slovenske države. Od tega pravila so izvzeti samo t.im. "prestopniki", ki so še "pravočasno" prešli iz JLA v TO Slovenije, s tem da so se odzvali pozivu Slovenije, da dezertirajo iz JLA. Skrajni rok za to vrsto "akcije" je bil 18. julij 1991 leta, kar se jemlje kot mejni datum, od katerega lahko nekdo računa na zaščito svojih pravic. Zanimivo je, da je bil ta rok definiran šele leta 1993, z veljavnostjo za nazaj in ni uzakonjen ali predpisan v nobenem veljavnem pravnem aktu države ali sodišča. Nasprotno, ta poziv predsedstva Slovenije pripadnikom JLA, da dezertirajo je v dveh sodbah sodišč v Ljubljani in Celju razglašen kot pravno neveljaven. Vendar to ne pomeni, da je umaknjen iz prakse. Nenavadno je tudi to, da celo vsi, ki so pravočasno "prestopili" niso uveljavili prav vseh svojih pravic. Mnogi v zadnjih desetih letih niso napredovali (vendar so zato čine dobili mlajši od njih) mnogi delajo na mestih nižje od čina, ki ga imajo ali od službenega položaja, ki so ga imeli v JLA. Tako na primer načelnik štaba brigade z vojaško šolo ni prišel dalje od operativca bataljona..Boljši položaji so bilči razdeljeni rezervnim oficirjem z nižjimi čini, z nižjo splošno izobrazbo ali brez kakršnegakoli vojaške izobrazbe, celo brez vojnih zaslug iz junija 1991.

Nekateri med njimi so šele po desetih letih naporov uspeli uresničiti nekatere pravice, vendar ne vse. Mnogi niso dočakali niti tega, tako da so umrli brez vsakršne zaščite - socialne, zdravstvene, brez sredstev za življenje, strehe nad glavo. Sedaj te pravice uresničujejo njihove družine. V tem trenutku obstaja še kakšnih sto nekdanjih oficirjev JLA, ki nimajo zagotovljene kakšne od vitalnih pravic, kot so na primer pravica do pokojnine ali stanovanja. Večina teh je dosedanji čas v Sloveniji preživela v svojevrstnem vojnem ujetništvu. Zato ker niso imeli nikakršnih dokumentov - jugoslovanski so bili neveljavni, slovenski pa so jim bili odvzeti in uničeni - niso mogli odpotovati izven meja Slovenije. Tisti ki so odšli na obisk k družinam v ZR Jugoslavijo se niso več mogli vrniti, mnogi pa so čakali leto ali dve, da bi jih slovenski organi znova pustili v objem družin, ki so ostale v Sloveniji. Nekateri od njih so bili dobesedno preganjani leto dni. In tako naprej.

Slovenija na srečo upa na skorajšnji vstop v Evropsko Unijo kjer je vladavina prava temelj demokracije. Ustavni zakon sicer vsebuje stavek, ki oficirjem JLA zagotavlja vse pravice, pridobljene z zveznimi zakoni, kar je Slovenija potrdila tudi v vseh drugih poznejših dogovorih ob prisotnosti predstavnikov Evropske Unije in ZN. Nič od tega ne velja. Post festum je visoki državni uradnik in sicer visoko rangiran član stranke levice izjavil, da je Slovenija te pravice zagotovila z ustavnim zakonom zato, ker se je tedaj bala JLA, ker pa JLA sedaj več ni - ni tudi več potrebe in še manj namere, da bi se držala odredb tega zakona. Zato se ni potrebno čuditi, da se (dragi) sodni postopki pred slovenskimi sodišči vlečejo v nedogled, sodniki pa se igrajo ping-pong z oficirji, ki iščejo pravico. Dogaja se, da nekateri znani odvetniki "kakor po naključju" naredijo proceduralno napako in ne izčrpajo vseh pravnih sredstev pred slovenskimi sodišči zaradi zaščite svojih strank, oficirjev JLA, zaradi česar ti kasneje ne morejo poiskati pravice izven meja Slovenije, na mednarodnih sodiščih. Da bi bilo vse huje v mednarodnem sodišču za človekove pravice v Sttrassbourgu sedi (kot predstavnik Slovenije) sodnik, ki je svoj čas kot član Ustavnega sodišča Slovenije sodeloval pri sprejemanju odločitev proti katerim so oškodovani bivši oficirji JAL in njihove družine potem podali pritožbo sodišču v Strassbourgu. Ali je ob tem potrebno še reči, da tudi slovenska vlada na zahteve sodišča v Strassbourgu odgovarja z velikimi zamudami in s tem še zavlačuje težave oškodovanih ljudi?

Proti številnim oficirjem je bilo podanih celo več prijav zaradi domnevnih kaznivih dejanj, ki so jih v večini primerov kot neutemeljene zavrgli že tožilci. Sodni procesi so se vodili le v petih primerih. V treh primerih so obtoženi spoznani za nedolžne, v dveh primerih pa sta bila postopka ustavljena zaradi pomanjkanja dokazov. Kar se enega primera tiče, celo sodišče ve pravo resnico - da je bil inkriminirani dogodek provokacija bojevitih teritorijalcev, krivda pa je bila prevaljena na pleča oficirja JLA. Proti temu oficirju je bil nato podana prijava in obtožnica in izveden cel proces, da bi bil na koncu razrešen krivde. Zatem je bila podana nova prijava zaradi kaznivega dejanja - ko je poskusil uveljaviti pravico do pokojnine. Tožilec jo je predal sodišču, sodišče pa zavrnilo brez sojenja. Ni še bila napisana odločitev o zavrženju (sodnik je odločitev le sporočil kolegu) že je bila podana tretja prijava za kaznivo dejanje, ki je bila prav tako zavržena. V vsem tem času oficir ni mogel uveljaviti svoje pravice do pokojnine. Postopek je trajal polnih 8 let.

V skladu z mednarodnimi konvencijami, ki jih je podpisala, Slovenija zagotavlja pokojnino vsem tujim državljanom, v kolikor so pravico do pokojnine pridobili v Sloveniji. Tako je soproga oficirja JLA, ki je v Sloveniji delala samo tri leta, pridobila pravico do pokojnine. Danes živi v BiH, je državljanks Republike Srpske in prejema slovensko pokojnino. Mnogi delavci s poreklom iz drugih republik nekdanje skupne države so delali v Sloveniji in kot upokojenci danes živijo v Sloveniji. Pokojnine so dobili brez težav, pa čeprav nimajo slovenskega državljanstva. To možnost so po nekem čudežu uspeli iskoristiti nekateri oficirji JLA, ki prav tako niso državljani Slovenije. Vse dokler se država nis pomnila da doslednost pri spoštovanju podpisanih mednarodnih konvencij omeji z notranjimi predpisi. Tako v najnovejšem zakonu, sprejetim pred dvema letoma, Slovenija za oficirje JLA predpisuje nov pogoj za sprejemanje pokojnine - državljanstvo Slovenije.

Ni dvoma da so slavja dobra prilika, da se obnavljaju spomini in da zmagovalci pokažejo milost do poraženih. To se v tem primeru ne dogaja. Ni družbene skupine, ki kritizira pojave diskriminacije in netolerance in ki bi se zavzela za pravice bivših oficirjev JLA, ki jih Slovenija še zmeraj drži v svojevrstnem vojnem ujetništvu. Brez dokumentov, pokojnin, zdravstvenega zavarovanja, kakršnihkoli državljanskih pravic...Ob proslavi desete obletnice odhoda zadnjega vojaka JLA iz Luke Koper je nek šaljivec (bivši oficirji JLA bi najverjetneje rekli provokator) županu Kopra razglednico z naslednjo vsebino: "V Sloveniji nas je še veliko. Nikoli ne bomo odšli." Nekaj je gotovo; bivši oficir JLA kaj takega ne bi storil. Ker se je zavlekel v mišjo luknjo, postal neviden, ravno tako, kot je družba želela. Boji se, prestrašen je in dovolj mu je šikaniranja.

Milan Gorjanc (AIM Ljubljana) *

* Milan Gorjanc je polkovnik Slovenske Vojske v pokoju, nekdanji direktor Centra vojaških šol SV, vojaški analitik in vojaški komentator Alternativne Informativne Mreže, informativne agencije za področje jugovzhodne Evrope s sedežem v Parizu.