Bratje v orožju

Tudi po treh mesecih konflikta na severozahodu države makedonski državni vrh ni razrešil dilemo, ali naj Osvobodilno nacionalno vojsko (OVK) premaga vojaško ali kako drugače. Kljub temu se orožje kupuje. Za vsak primer.

Makedonsko ministrstvo za obrambo je potrdilo, da sta kupljena dva helikoprterja vrste K52 (aligator), ki so v javnosti predstavljeni kot "čudo ruske tehnike", še štiri helikopterji MI-24, šest ameriških sanitetskih helikopterjev in štiri letala SU-25. Novico o tem je sporočil skopski "Dnevnik". Ni izključena tudi možnost, da armada kmalu dobi tudi dva sodobna tanka T-84, raketne sisteme in oklepne transporterje. Kot se predpostavlja ima v vseh teh nabavah posebno vlogo Ukrajina, katere minister za obrambo Aleksander Kuzmuk je nedavno tega obiskal Skopje.

Tekst v "Dnevniku" se je pojavil istega dne, ko je v Skopje na polurni pogovor z ministrom za obrambo prišel šef Pentagona Donald Rumsfeld. Novinarji so izza dobro zaprtih vrat izvedeli (ali samo zaslutili), da je gost iz Washingtona negodoval zaradi obračanja, bolje rečeno vračanja k "stari ljubezni" – sovjetski in ruski tehniki. Vendar pa vsaj javno sam ni obljubil nič drugega ali bolj ugodnega.

Zgodba o ameriški oborožitvi je tudi drugače precej nejasna. Nekateri upokojeni makedonski generali so trdili, da je v državnem vrhu takoj po osamosvojitvi bilo nekaj dilem o tem, ali bi bilo v prihodnje potrebno nabavljati vzhodnoevropsko ali zahodno tehnologijo. Obe opciji sta imeli svoje pristaše. V korist prve, vzhodnoevropske, so govorila dejstva. Na sovjetski in tehnologiji nekdanje Varšavskega pakta so oficirji makedonske vojske, ki so v glavnem prišli iz JLA, delali tudi dotlej. Razen tega se je to orožje dobesedno kopičilo na vseh svetovnih orožarskih tržnicah. Usmeritev na zahodno tehnologijo bi bila koristna iz več razlogov: častniški kader bi bil v koraku s svetovnimi trendi, integracija v strukture NATO bi bila lažja in prihodnost bi bila oddaljena samo korak. Težavo je delala ena sama malenkost – cena! Zahod najmodernejšega orožja ne podarja. Makedonija pa za nakupe nima denarja.

Sledi najnovejših nakupov orožja v zadnjem času vodijo v Zvezno republiko Jugoslavijo in Bolgarijo. Tako je minister za obrambo Slobodan Krapović dejal na tiskovni konferenci po pogovorih z resornim kolegom Vladom Buckovskim, da je vojaška industrija njegove države "na razpolago Makedoniji." Ponudba bi lahko bila tudi mamljiva in sprejeta, saj se načrtuje tudi možnost, da bi bilo orožje plačano iz dela nasledstva bivše SFRJ oziroma JLA, ki pripada Makedoniji.

"Ni skrivnost, da so nam v tem kriznem trenutku potrebna ofenzivna in defenzivna sredstva in oborožitev. Pogovarjali smo se pretežno o defenzivnih sredstvih in proizvodnji, ki obstaja v ZR Jugoslaviji" je po pogovorih z jugoslovanskim obrambnim ministrom poudaril Buckovski. Dodal je še, da bodo ekspertske skupine obeh ministrstev "že jutri pričele z oceno vseh možnosti za sodelovanje na področju oborožitve in to ne samo s sodelovanjem Ministrstva obrambe, temveč tudi drugih ministerstev glede nabavljanja opreme." To pomeni – je poudaril Buckovski – brez posrednikov in ob "maksimalno ugodnih in korektnih cenah."

Mediji so ne enkrat trdili, da sta Makedonija in ZRJ v toku celotnega desetletja, kljub mednarodnim sankcijam na uvoz orožja gojile "skrite simpatije" na področju trgovine z orožjem. Vsi so si zapomnili primer, ko so natančni policisti, ki jih je vodil aktualni minister za notranje zadeve Boskovski, sami sebi zabili "avtogol", ko so odkrili nek "posel" z orožjem na relaciji Čačak-Prilep, ki so ga vodili organi Ministrstva za obrambo. Sramota je bila popolna in nekateri vojaški kontraobveščevalci so ceno plačali z zamenjavami na položajih.

Radodarnost je med obiskom predsednika Trajkovskega v Sofiji pokazal tudi bolgarski državni vrh. Še zmeraj ni pozabljeno neponovljivo dejanje, ko je Bolgarija poklonila premijeru Georgijevskemu ob prvem obisku Bolgarije pozimi leta 1999 kar 150 tankov. Sedaj bolgarski tisk trdi, da bi lahko bil kmalu znova predan kakšen "dar", nesrečna okoliščina je le v tem, da parlament pred volitvami, ki se približujejo ne zaseda, tako da novo obdarovanje Makedonije v tem trenutku zakonsko ni dovoljeno. Kljub temu pa je v zraku ostala obljuba bolgarskega predsednika Stojanova, obrambnega ministra Noeva in drugih uradnikov, da bo Makedonija dala vojaško pomoč.

Na začetku krize so prihajala tudi sporočila, da ima določeno vlogo tudi Hrvaška, ki naj bi na bojišče pošiljala raketomete vrste "ogenj". Hrvaške oblasti so pisanje lastnih medijev potrdile, makedonske pa zanikale. V zadnjih dnevih se je "na tapeti" znova znašel minister za notranje zadeve Ljube Boskovski, ki naj bi kot državljan Hrvaške (?) (zakon to možnost ne pozna) kot se ocenjuje, imel "določeno vlogo" v poslih v zvezi s transferjem orožja.

Zahodni tisk še veliko bolj kot domači opisuje, da makedonska armada od začetka krize mrzlično nabavlja vojaško opremo, tako da je vojaški proračun, ki je letos predviden za varnost države 17 % od 1,7 milijarde DEM že porabljen do aprila. Zato je minister za finance Nikola Gruevski napovedal zmanjševanje proračunskih postavk v vseh drugih ministrstvih v korist vojske in policije, istočasno pa najavil tudi recesijo. Z druge strani pa eksperti opozarjajo, da se bo inflacija, v kolikor se vojaški tempo nadaljuje še šest mesecev, izmaknila nadzoru, kar bi lahko imelo težko predvidljive posledice.

Po razpoložljivih podatkih je makedonska armada sedanjo krizo dočakala vojaško nepripravljena. Imela je 93 uporabnih tankov bolgarske in vzhodnonemške proizvodnje, 112 haubic, 40 lahkih topov M48, več tisoč minometov, vendar ni imela, če je verjeti zahodnim izvorom – niti ene ostrostrelske puške. Ob začtku krize so nabavili štiri helikopterje MI – 24, ki so v uradni in poluradni vojaški propagandi dobili prilastek "zračna konjenica" In to je, v glavnem, bilo vse.

Kar se tiče vseh dotedanjih donacij, za njih glede kvalitete velja tista narodna, da se "podarjenemu konju ne gleda v zobe." Zahodni donatorji so poklanjali večinoma že amortizirano vojaško radarsko in komunikacijsko opremo, ki ni bila vredna tega imena. Bivši, zamenjani minister obrambe, Ljuben Paunovski je neposredno pred svojim odhodom v sredini aprila predstavil tragične podatke: zaloge oblek, zaščitne opreme in hrane so bile skoraj na ničli. Ostalo je nejasno, v koliki meri je sam Paunovski prispeval svoj delež k temu.

Državni vrh že dneve, tedne in sedaj že mesece nikakor ne more razrešiti dilemo, ali naj vojaško obračuna s pripadniki Osvobodilne nacionalne vojske ali da poskuša problem rešiti kako drugače. Zahodni diplomati in vojaški eksperi so dvomijo, da imajo varnostne sile potencial za vojaško rešitev krize.

Željko Bajić (AIM Skopje)