Orožje in etika

Posejana smrt

O pojavu smrtonosnih obolenj, za katere se v zadnjem času pojavljajo javno izraženi sumi, da jih povzročajo ostanki projektilov polnjenih z osiromašenim uranom v akcijah NATO bombardiranja ciljev v BiH uradni predstavniki v Bosni nimajo nikakršnih podatkov. Pristojna ministrstva za zdravje in obrambo v entitetah so že objavila, da ne razpolagajo z raziskavami in da nimajo uradne statistike o posledicah bombardiranja.

Minister za obrambo v Vladi RS Manojlo Milovanović potrjuje, da je bila po bombardiranju s to vrsto orožja v Republiki Srbski (RS) oblikovana posebna komisija s strani Vojske Republike Srpske in Ministrstva za obrambo, ki naj bi proučila vse posledice bombardiranja, vendar ne ve, kaj je bilo storjeno in kje se je delo ustavilo. Na vprašanje, kaj mislijo storiti danes minister daje neverjeten odgovor: "Ne bomo storili ničesar. O vsem sem obvestil predsednika Republike. To je mednarodni obračun in naj se oni ukvarjajo s tem."

V letih 1994 in 1995 je NATO na položaje Vojske Republike Srpske izstrelil na tisoče projektilov, polnjenih s takoimenovanim "osiromašenim" uranom. Največ projektrilov je padlo na remontni zavod v Hadžićih pri Sarajevu. Samo v enem dnevu (12 septembra 1995) je bilo v preko 200 naletih letal NATO zveze na vojaške in gospodarske objekte v Hadžićih izstreljeno preko 300 projektilov z osiromašenim uranom. V več bombardiranjih so bili v Hadžićih z zemljo zravnani objekti vojaških kasarn in preko 20 objektov Tehničnega remontnega zavoda. Na občasna opozorila, da osiromašeni uran povzroča posledice za zdravje civilnega prebivalstva so predstavniki zveze NATO odgovarjali, da so proučevanja pokazala da to ni res. Tudi po zadnjih opozorilih svojih zaveznikov je Pentagon poslal isti odgovor.

Strokovnjak za nuklearno fiziko Vladimir Ajdačić iz Beograda trdi, da je osiromašen uran pošast našega časa. "Ne gre za nikakršen osiromašen uran. Gre za ostanek urana, iz katerega je izvzet uran 235 ki se uporablja za polnjenje atomskih bomb. V tem smislu je osiromašen, vendar je še dalje visoko radioaktiven uran." Trdi Ajdačić in opozarja, da je njegova radioaktivnost skoraj večna. Svoj pravi učinek uran, ki se je uporabljal pri bombardiranju v BiH in na Kosovu takrat, ko projektil zadene tankovski ali drugi kovinski oklep. "Naboj urana takrat doseže visoko temperaturo in topi tankovski ali drugi oklep. Ob tem se 70 odstotkov kovine stopi in razprši v obliki uranijskega dioksida ki je radioaktiven. Najbolj nevarno je biti v bližini in vdihovati droben uranijski prah,"
pojasnjuje Ajdačić.

So bili ti učinki uranijskih bomb nepoznana vojaškim strokovnjakov in državnim oblastem ali pa se je o tem namerno molčalo? Vse kaže, da gre za to drugo, saj bi razkrivanje posledic bombardiranja izzvalo paniko v vrstah vojske in javnosti...Tako so bili vojaki in civilisti izkoriščeni kot še ena žrtev vojnih in političnih ciljev.

Beograjski patolog Zoran Stanković, ki je v toku vojne v okviru različnih znanstvenih in strokovnih misijah obiskoval v RS trdi, da ima o vsem tem tudi znanstveno dokumentacijo, ki jo je ponudil tedanjim oblastem na Palah. "Medicinski strokovnjaki smo nameravali organizirati veliko mednarodno raziskavo o učinkih radiacije na kontaminiranih področjih. Za sodelovanje v projektu se nam je javilo okoli tisoč strokovnjakov iz celega sveta, verndar projekt oblasti iz nepojasnjenih razlogov niso sprejele," trdi Stanković.

Stanković je odločen v zagovarjanju trditev, da je bombardiranje pustilo tragične posledice na zdravje ljudi, ki so bili na razne načine izpostavljeni radioaktivnemu žarčenju uranijskih projektilov. Navaja primer deklice Sladjane Šarenac iz Hadžićev, ki se je igrala v enem od kraterjev, ki ga je naredila bomba. "Najprej so ji odpadli nohti na rokah in nogah, zatem so se pojavili problemi z dihanjem. Čez čas je padla v stanje kome in dobila vnetje možganske ovojnice. Danes ima epileptična stanja in je podvržena stalnemu zdravljenju." Stanković opisuje tudi primer novinarke iz Sarajeva, ki se je znašla na mestu eksplozije in je vdihovala prah neposredno po eksploziji.

Primeri zbolevanja in umiranja prebivalcev Hadžićev, ki danes v glavnem živijo v Bratuncu, so za Stankovića neizpodbiten dokaz o radioaktivnem učinku bombardiranja. V populaciji okoli 5000 stanovalcev Hadžićev, ki danes živijo v Bratuncu je po podatkih Zdravstvenega doma v Bratuncu v zadnjih štirih letih umrlo 500 ljudi, večinoma zaradi raznih oblik kancerogenih tumorov ali srčnih infarktov. Študijo o tem je izdelala tudi zdravnica v tej medicinski ustanovi dr. Slavica Jovanović. V njeni analizi se navaja, da je v zadnjih letih vsake 3 do 4 dni v Bratuncu umrl po eden bivši prebivalec Hadžićev.

Nevarnost radijacije ni prenehala. Na področjih, ki so bila bombardirana se po besedah strokovnjakov še nahajajo ostanki projektilov, ki še naprej žarčijo in predstavljajo nevarnost za na treh področjih živeče civilno prebivalstvo. O dekontaminaciji teh prostorov nihče ne razmišlja. Eden od prebivalcev Hadžićev trdi, da so vojaki ostanke uranijskih projektilov zaradi posebne trdnosti vgrajevali v svoje obleke, da bi si na ta način naredili neprebojne oklepe. Mnogi vojaki hranijo ostanke uranijskih projektilov kot vojaške spominke.

Če bo umiranje vojakov zveze NATO nekaj spremenilo tudi v v odnosu do civilnih žrtev žarčenja urana bomo šele videli. Pozivanje na humanizem in zaščito človekovih pravic zahteva, da se v BiH in na Kosovu izvede dolgoročna znanstvena raziskava, prebivalstvo pa podvrže brezplačnim zdravstvenim pregledom in zdravljenju. Če ne bi bilo cinizma močnih bi žrtve lahko računale na v pravu poznane oblike odškodnin. Toda verjetno so stroški odškodnin verjetno tudi edini razlog, zaradi katerega se bo "uranijska polemika" končala s trditvijo odgovornih, da osiromašeni uran nima škodljivih posledic za zdravje ljudi.

Branko Perić (AIM)