Kosovo

Predelano v Indiji

Osebni dokumenti za prebivalce Kosova zamujajo, ker so jih nespretno »predelali v Indiji,« mnogi Albanci pa rešitev iščejo v potnem listu ZRJ, države, ki je »ne priznavajo«. Če naključnega državljana Kosova, še posebej Albanca, te dni povprašate po kakšnem dokumentu je najverjetneje, da vam jih bo pokazal kar nekaj, ali pa - nobenega! Veliko število prebivalcev Kosova je namreč konec vojne dočakalo z uničenimi in zažganimi dokumenti - skupaj s požganimi hišami. Drugi pojasnjujejo da so njihove dokumente raztrgali pripadniki srbskih oboroženih sil na meji Kosova z Albanijo in Makedonijo v času njihovega bega in deportacije spomladi leta 1999. Med njimi pa so tudi takšni, ki nikoli niso imeli dokumentov, š posebej tisti, ki so prebivali v področjih, ki so znana po »odporu« srbskim oblastem. Življenje brez dokumentov je bilo v veliki meri prisotno v devedesetih letih, ko je še posebej v vaškem okolju zavračanje dokumentov postalo neka vrsta »pasivnega odpora.« Seveda pa je bilo največ dokumentov izgubljenih med vojno, največ pa so jih izgubili tisti, ki so prešli mejo z Albanijo. Pojasnilo je preprosto. Miloševićeve sile so želele pregnati ljudi, jim »odvzeti identiteto«, da bi tako tako zase pripravili možne izgovore v primeru selekcije povratnikov. Vse kaže, da je bil takšen načrt skonstruiran zato, da bi lažje poslužil tezi, kako so »številni stanovalci Kosova pravzaprav emigranti iz Albanije, ne pa avtohtoni prebivalci...«

Kakorkoli že, nekaj sto tisoč ljudi je po vojni ostalo brez dokazov o svoji identiteti, proces opremljanja ljudi s osebnimi dokumenti pa je tekel s polževimi koraki. Administracija OZN je obljubila, da bo prve dokumente pričela izdajati poleti leta 2000, takoj po koncu registracije volilcev za volitve 28 oktobra. Vendar se to ni zgodilo. Preteči so morali meseci, da bi se ta togi načrt 19 decembra lani pričel uresničevati. Namestnik civilnega administratorja Kosova Tom Canings je izjavil, da je pripravljenih 34 identifikacijskih dokumentov (osebnih izkaznic). Vsi, ki bodo dobili te osebne dokumente so osebe, ki so bile med registracijo prebivalstva razvrščeni v »primere za opazovanje,« ali, jasneje, med osebe, ki nimajo niti enega identifikacijskega dokumenta. Istočasno se do konca januarja 2001 pripravlja tisk 250 000 osebnih izkaznic. Razen tega je potrebno izpeljati popravke 700 000 osebnih izkaznic, saj je bilo ugotovljeno, da je prišlo do netočnosti, zaradi katerih so se predstavniki mednarodne skupnosti že opravičili zaradi »napak in zamude.« Gospod Canings je ob tem dejal, da civilna misija OZN na ta način ustvarja centralni sistem podatkov, ki bo deloval kot civilni register in bo uporabljen za vso dokumentacijo v prihodnosti,od osebnih izkaznic do potnih listov vozniških dovoljenj in volilnih spiskov za naslednje splošne volitve. Administracija je javnost presenetila z pojasnilom, da so bili podatki »predelani v Indiji in da so kasneje ugotovili, da je v njih veliko napak.« Gospod Canings je to poskušal pojasniti z naslednjimi besedami: «Za nekogaki ne govori albanski jezik ni takoj jasno, kako se neko ime natančno napiše. Razglasili smo mednarodni tender in izbrali najhitrejšo in najbolj poceni ponudbo ter pozno ugotovili,da kvaliteta ni dobra,« Prav tako je priznal, da je bila odločitev, da se podatki pošljejo v Indijo skupna napaka UNMIK-a in OVSE-a in da bi bilo bolje, če bi ustanovili neko lokalno administrativno telo, ki bi obdelalo podatke.

Napake so bile očitne že po koncu civilne registracije na Kosovu, vendar so uradni predstavniki trdili, da so tudi takšne liste za identifikacijo volilcev, da pa napake v drugih dokumentih preprečujejo izdajo osebnih izkaznic. Sedaj je vse te napake potrebno popravljati tukaj, na Kosovu. Ves ta proces bo po navedbah predstavnikov mednarodne skupnosti stal 30 milijonov nemških mark, samo za popravljanje napak na Kosovu pa bo porabljenih okoli 250 000 nemških mark.

Kljub temu pa se je izdaja osebnih izkaznic že začela. V normalnih okoliščinah bi to morala biti vest, ki prinaša olajšanje, vendar pa razočarani Kosovarji »prosijo samo, da proces ne zastane zaradi napak«. Prav tako upajo, da bodo takoj zatem pričeli izdajati potne liste, ki pa jih UNMIK ne imenuje tako, ker Kosovo s svojo »substancialno avtonomijo ne more imeti potne liste.« Tom Cannngs pojasnjuje, da vsi, ki dobivajo osebne izkaznice lahko takoj podajo zahtevo za izdajo potne dokumente za katere morajo plačati 60 DEM – za razliko od osebnih izkaznic, ki jih dobivajo brezplačno. Tisti ki podajo zahtevo za izdajo potnega dokumenta morajo nanj čakati štiri tedne saj se »dokumenti pošiljajo v Nemčijo zaradi opreme in preprečevanje falsificiranja.« Tisti ki bodo imeli srečo, da dobijo potni dokument (do sedaj še ni znan noben primer) bodo lahko potovali v 14 držav, ki so ga doslej priznale: to so Finska, Nemčija, Španija, Švica,Velika Britanija, ZDA, Danska, Belgija; Nizozemska, Luksemburg, Grčija, Avstrija, Hrvaška in Francija...Vendar Makedonija še zmeraj ni priznala tega dokumenta, čeprav so pogovori o tem z makedonsko vlado v toku.

Kosovarji bodo torej imeli dokumente, s katerimi se bodo svobodno gibali po Kosovu, vendar na ta način, kot se je dejal nek publicist, »dobivajo status nebeškega naroda, kajti da bi prišli v dežele kjer priznavajo ta dokument morajo ostale preleteti....« S temi »modernimi« dokumenti, ki so že prešli pot od Indije do Kosova se zdi, kakor da so Albanci zaprti v svojevrsten »geto« - znotraj Kosova.

Zato paradoksalno »rešitev« iščejo v enem od uradov v centru Prištine, kjer se tudi danes še lahko dobi jugoslovanski potni list s podpisom in pečatom Ministrstva za notranje zadeve Srbije, pa čeprav to ministrstvo niti ne nadzira niti ne upravlja Kosovo. Ta aktivnost »ohranitve jugoslovanske oblasti« se izvaja na sedežu Centra za mir in toleranco, ki ga ščitijo sile KFOR-ja. Pred vrati tega centra čakajo Kosovarji v dolgih vrstah, da bi dobili dokument države »ki jo ne priznavajo...« Misija OZN trdi, da je pravica vsakega državljana da, če to želi, izkoristi svojo pravico do potnega lista ZRJ, saj med pravim potnim listom in potnim dokumentom s stališča mednarodne diplomacije obstaja velika razlika. V UNMIKU opozarjajo tudi na to, da je v skladu z Resolucijo 1244 Kosovo del ZRJ in ta ima zato ta država pravico do izdaje potnih listov....Albanci gledajo izpod obrvi, psujejo in ponovno čakajo v vrstah...Njihovi voditelji jim tega ne morejo preprečiti niti jim pomagati. Ne morejo se jim niti zoperstaviti, ker bi v tem primeru morali imeti alternativo. Toda tudi oni sami nimajo veljavnih dokumentov...

Kakorkoli že, proces opremljanja državljanov z osebnimi dokumenti se je pričel ne glede na to, da se je pokazalo da bo dolg, počasen in mukotrpen (napake še zmeraj niso popravljene). Edino upanje, ki ostaja, je prepričanje, da bo na ulicah Kosova vse manj »ljudi brez identitete,« in bi se tako sčasoma zožil krog tistih, ki bi lahko pripadali zločinskemu krogu in zmanjšalo število zločinov, ki so doslej v glavnem ostajali neraziskani.

Besnik Bala (AIM Priština)