Kosovo in Albanija

Vzpon Rugove

Vse bolj očitno postaja, da v času, ko se na Kosovu in v Albaniji pripravljajo na lokalne volitve v Tirani in Prištini politične dogodke v regiji ocenjujejo zelo različno.

Bilo je dovolj, da se je v albanskih dnevnih listih brez posebne publicitete pojavila ena samo raziskava javnega mnenja in že je postalo jasno, da se uradna Tirana in Priština danes nahajata na različnih valovnih dolžinah in na zelo različen način ocenjujeta razvoj političnih dogodkov na Kosovu. V oktobru bodo namreč tako v Albaniji kot na Kosovu glasovali za lokalno oblast. In tako kot v Albaniji so tudi na Kosovu notranja politična rivalstva dosegla vreliščno točko.

Brez zadržkov bi lahko rekli, da niti Albanija na Kosovu in niti Kosovo v Albaniji ne predstavljajo več predvolilnega aduta. Mnenja, ki so govorila o velikem vplivu Albanije na Kosovu so zbledela, na straneh tiska v Tirani pa so kronike s Kosova v precejšnji meri umanknjene v ozadje.

Po zadnjih raziskavah javnega mnenja, ki so jih izvedli na Kosovu in objavili v Tirani kar 44,6 odstotkov prebivalstva podpira Demokratično zvezo Kosova Ibrahima Rugove, 15,8 odstotkov ThacijevoDemokratično stranko, 4,1 odstotka pa Zvezo za prihodnost Kosova Ramusha Hajradinaja. Za povprečnega Albanca se vse to zveni absurdno.

Tirana ima namreč povsem drugačen pogled na razmere na Kosovu, ravno tako kot ima tudi Priština pocvsem drugačen pogled na zadeve v Albaniji. Po logiki Tirane je Rugova človek, ki je s svojo filozofijo mirnega odpora Kosovo odvedel v katastrofo. Rugova je človek, ki je v Kosovarjih ugasnil živec odpora in – še huje – ni zal zavzeti dostojanstvenega stališča v najtežjem trenutku njihove zgodovine, v času bombardiranja zveze NATO. Prizor njegovega srečanja z Miloševićem, njegovi zadržki do sodelovanja z drugimi političnimi strankami na vrhuncu zračne kampanje in skoraj sovražno stališče do OVK pred in po vojni, vse to je bilo krivo za to, da so mnogi v Tirani pričeli verjeti, da Rugova po tem ne bo več imel nikakršne politične prihodnosti. Obrazložitev, ki prihaja iz Albanije je zelo enostavna. Pot mirnega odpora je doživela neuspeh in ta neuspeh v največji meri nosi Rugovino ime. Rugova je storil veliko za internacionalizacijo kosovskega vprašanja, toda ne glede na to je Kosovo ostalo izven Daytona in bi lahko dokončno ostalo zunaj vsega, če se ne bi rodila OVK.

Istočasno Albanci Rugovi ne morejo zlahka odpustiti njegovega pretiranega angažiranje v albanskih notranjepolitičnih zadevah v času od 1991 do 1995 leta. Njegovo pojavljanje z ramenom ob ramenu s takratnim predsednikom Berisho v seriji mitingov, ki so jih organizirali v tem času in njegovo neposredno sodelovanje v kampanji za referendum o zavrnjeni Ustavi iz leta 1994 so povzročili, da se omenjanju Rugove v Albaniji takpoj pojavi vrsta dvomov.

Analitiki v Tirani opozarjajo, da Rugova še zmeraj ni na prepričljiv način pojasnil svojega medvojnega srečanja z Miloševićem, ni izjavil, ali je bil dejansko talec ali ne in še posebej ni nikoli pojasnil, zakaj je neprestano zavračal obisk Albanije, dežele, v kateri se je nahajalo več kot 500 000 beguncev, ki jih je z odprtimi rokami dočakalo domače prebivalstvo. Albanci, ki so dočakali kosovske begunce se čutijo užaljene zaradi dejstva, da je Rugova obiskal Makedonijo, ne pa tudi Albanijo.

Ta enostavna logika nima povsem enake teže na Kosovu. Raziskave javnega mnenja govorijo o nasprotnem. Volitve bi lahko potrdile njihova predvidevanja. Zaradi česa ima Rugova še naprej tako veliko podporo ljudi in zakaj se zadeve ne obračajo v prid OVK?

Ni pretirano reči, da je prav odnos do OVK in do političnih strank, ki so nastale iz nje največji kamen spotike med Tirano in Prištino. Če bi vzpon Rugovine popularnosti analizirali mirno in objektivno bi morali našteti na desetine podrobnosti, ki se bolj nanašajo na slabo vodenje oblasti s strani OVK in z njenim često partizanskim obnašanjem kot pa s političnim uspehom bivšega predsednika. Tako so, na primer, na ulice Prištine pridrli kmetje iz Drenice, Dečanov in drugih krajev. Lokali so zamenjali glasbo Michaela Jacksona z pesmimi o Ademu Jašariju. Del komandantov je prodal lokale v trgovskem delu Prištine in se sedaj odkrito ukvarja z tihotapljenjem. K vsemu temu je potrebno dodati tudi neko vrsto občutka tesnobe zaradi prihodov tistih, ki se imenujejo "zmagovalci" v mesta in njihovih ostrih vprašanj; "Kje ste bili vi, Prištinci, med vojno?"

Analitiki v Tirani poudarjajo, da je glavni razlog široke podpore Rugovi potrebno poiskati v dejstvu da je velik del prebivalstva Kosova bil nepripravljen na oborožen odpor. Prebivalstvo je bilo paralizirano zaradi strahu pred senco jugoslovanske vojske in zaradi uspehov, ki jih je imelo srbsko nasilje. Samo s to logiko je mogoče pojasniti dejstvo, da je odpor OVK imel le malo odmevov v Prištini v letu 1998 ter da se nič v mestu ni premaknilo vse do začetka napadov zveze NATO. Ni skrivnost niti dejstvo, da so vso ta oboroženo aktivnost v Prištini obravnavali s posmehom in da je bilo le malo tistih, ki bi verjeli v to, kar bo kasneje postal glavni faktor intervencije na Kosovu.

Prav tako je potrebno vedeti, da je dobršen del prebivalstva oblikoval svoje poglede v času prevlade "titoistične" in jugoslovanske ideologije in težko verjamejo, da lahko s Kosovom upravlja človek, ki ni končal običajen ciklus jugoslovanskega šolstva ter v predalu nima diplome neke od univerz. Ne smemo pozabiti tudi na to, da je bilo jugoslovanstvo močno tudi v ostalih delih bivše federacije, celo v republikah z izrazitim nacionalizmom, kot so na primer Hrvaška in Slovenija.

Vse to so kompleksi, ki so zavrli vzpon OVK in zaradi katerih se je zelo malo ljudi iz mest vključilo v vojno. Toda po vojni so soočeni z vzponom zmagovalcev, zato je največji del prebivalstva pričel čutiti, da je nezaščiten. Gre za psihološko in ne toliko za fizično zaščito. In vsi ti so našli zatočišče v Rugovini filozofiji ter na vparašanje "kje si bil v času ko smo se mi borili?" pričeli odgovarjati "v Rugovinovem mirnem odporu."

Ta prikaz različnih pogledov Tirane in Prištine na Kosovo ima svoj odraz tudi v obratnem presenečenju Kosovarjev, ki leta 1997 zaradi nepoznavanja notranjega položaja v Albaniji niso razumeli, zakaj bi Albanci morali nasprotovati oblasti predsednika Sali Beriša in glasovati za njegove tekmece, bivše komuniste. Čeprav se je s tem težko sprijazniti, vse to kaže, da se načini razmišljanja in političnega ocenjevanja v Prištini in Tirani razlikujejo bolj kot se je to mislilo do sedaj.

Vse to je bil razlog, da je Tirana postala bolj indeferentna do političnega razvoja na Kosovu in da so bile razvrednotena vsa politična sporočila, ki prihajajo od tod. Zaradi tega prevladujejo ocene, da bo albanski vpliv na kosovske volitve v enaki meri kot vpliv Kosova na volitve v Albaniji zelo neopazen ţer da "kosovskega aduta" ne bo mogoče uspešno izkoristiti v predvolilni kampanji za lokalne volitve v Albaniji. In obratno.

Blendi Fevziu (AIM Tirana)