Makedonija

FRI, 30 DEC 2000 16:00:00 GMT

Ime na stranskem tiru

Po letih trdoglavega obnašanja so Grki in Makedonci dali prednost gospodarstvu; zdi se, da je spor o imenu države začasno potisnjen "pod preprogo."

Te dni se je končalo točno pet let od takrat, ko je ameriški diplomat v vzponu – Richard Hollbrooke. – na začetku svoje mirovne misije obiskal Skopje in Atene. Predsednika Kiro Gligorova je pregovoril, da je spremenil videz zastave, ki je šla na živce Grkom in da spremeni Ustavo tako, da bi se Makedonija v njej obvezala, da nima nobenih ozemeljskih zahtev do sosede na jugu. Istočasno pa je vlada v Atenah pristala na ukinitev svojega ekonomskega embarga, ki je Makedonijo izčrpaval od leta 1992. "Obe strani" (tako uradno piše v dokumentu, samo zato da bi se izognili omembi imena) sta 9. Oktobra 1995 podpisali tudi t.i. "začasni sporazum", ki je postal alfa in omega bilateralnih odnosov.

Grčija je posredno, da ne bi preveč nasprotovala diplomatskim potezam zaveznikov dopustila tudi to, da Makedonija zasede enako mesto v evroatlantskih organizacijah kot druge države v tranziciji; ekspresno hitro je bila sprtejeta v program NATA "Partnerstvo za mir", kmalu zatem je bila sprejeta v Svet Evrope in pričela pogajanja z Evropsko Unijo.

Danes se na "majhnem ognju" kuhajo pogajanja na sedežu Združenih narodov v New Yorku, vendar večjega napredka od "začasnega sporazuma" ni bilo. Uradna agencija najnovejše jugosdlavije Tanjug je sklicujoč se na neimenovane vire pred nedavno objavila vest, da je vlada v Skopju pripravljena sprejeti ime "Slavomakedonija", ki so ga predlagale Atene. Makedonsko zunanje ministrstvo ni niti demantiralo niti potrdilo te novice. Tanjug je trdil, da da se je vlada pripravljena odreči ustavnemu imenu države – republika Makedonija – če bi v zameno Grčija pomagala pri njeni hitrejši integraciji v Evropsko unijo in NATO. V novinarskih krogih ni bilo presenečenja ob tej novici. Podobnih je bilo že veliko; še samo pred dvema mesecema je nek opozicijski skopski časopis resno ocenjeval možnost, da je premijer Georgijevski med letovanjem na jahti nekega grškega industrijalca že bil pripravljen sprejeti predlog vodje grške diplomacije Jorgosa Papandreua, da se njegova dežela preimenuje v Ljudsko Republiko Makedonijo. Pred to možnostjo se je govorilo tudi o drugih imenih; Nova Makedonija (ki je bilo sprejeto s posmehom zaradi podobnega imena provladnega časopisa), Severna Makedonija, Republika Makedonija-Skopje, Republika Skopje. Vsako od teh imen je bilo prej ali slej zavrženo. Od časa do časa v mednarodni skupnosti oživi tudi zamisel, da bi Makedonija lahko obdržala svoje ustavno ime ob pravici Grkov, da jo imenuje tako kot hočejo. Mednarodni posrednik Mathiew Nimitz je v intervjuju provladni "Novi Makedoniji" v začetku septembra izrazil optimizem, da bo spor rešen do konca leta.

Medtem so tako v Skopju kot v Atenah spoznali, da je bolje medsebojno trgovati, spor o imenu pa prepustiti drugim časom. Grčija sedaj Makedoniji na vso moč piha v jadra in investira kapital v izčrpano makedonsko gospodarstvo. Iz opozicijskih krogov so se zato večkrat slišala opozorila, da bi preveliko opiranje na Grke v nekem trenutku lahko postalo resno. Vendar pa koalicija na oblasti ne želi razmišljati o tem.

Kljub temu pa je v javnosti razširjen strah, da bi si dežela s tem, ko dopušča Grkom vstop v nekatere pomembne sektorje gospodarstva zavezala roke. Analitiki so se zavedli tudi tega, da grški trgovci, ki prodajajo blago v Makedoniji zahvaljujoč liberalnemu carinskemu režimu Makedonije z ZR Jugoslavijo z enim udarcem ubijajo dve muhi; prvič, osvajajo makedonski trg in drugč, posredno prodirajo v Srbijo in Črno goro, kjer prevladuje Grčiji naklonjeno vzdušje. Tisti najbolj kritični opozarjajo, da se Makedonija na ta način počasi in nepopravljivo zapleta v politično-ekonomski sendvič Aten in Beograda.

Tuji diplomati po drugi strani opozarjajo, da bi Makedonija svoje strateške interese morala videti prav v povezovanju z Grčijo.To bi zanjo bila najkrajša pot v evropske integracije. Še več, Grčija ima v evropskih okvirjih posebno "misijo" ,saj naj bi igrala vlogo lokomotive v regiji. Ta njena vloga je z ustanovitvijo pakta za stabilnost še okrepljena.

Kljub temu pa je vlada na udaru kritik, ker menda "nima občutka" za "nacionalni interes" glede na vrsto objektov, ki jih je prodala Grkom. Država je grškim podjetjem na primer dovolila vstop na področje naftne industrije, ki je v skoraj vseh državah pod državnim monopolom. Pri tem za prodajo skopske rafinerije družbi Hellenic Petroleum sploh ni bil razpisan mednarodni tender. Neposredno pred prodajo so bile v Zakon o privatizaciji vnešene spremembe ki so vladi omogočile, da nadaljuje pogajanja in prodajo strateško pomembne rafinerije. Kritiki trdijo, da je vse pogodbe vlada sklenila "za majhen denar". Tako so na primer za kontrolni paket delnic v rafineriji grški investitorji plačali samo 32 milijonov dolarjev, kar je enako denarju, ki bo potreben za vračanje neplačanih dolgov, ki jih ima sama rafinerija. V zameno so Grki postali lastniki podjetja katerega letni prihodki se ocenjujejo na 400 milijonov dolarjev. Tudi največja banka v državi - Stopanska banka – je v lasti grških bank. Mnogi so prepričani da je prodana prepoceni (za 98 milijonov DEM) ker je državni proračun istočasno obremenjen s poplačilom njenih preteklih dolgov.

To so samo nekateri primeri, ki jih kritiki vladine politike iz opozicije ocenjujejo kot najbolj drastične dokaze slabe politike.Vsi sicer vedo, da so tuja vlaganja nujna, vendar jih je strah, da bo cena za razvoj previsoka in da bo neodvisniost države v nekem kritičnem trenutku postavljena pod vprašaj. Morda se je prav zato grški minister za gospodarstvo Hristodulakis ob svojem zadnjem obisku v Makedoniji srečati z vodjo opozicijske socialdemokratske zveze Brankom Crvenkovskim. Gostitelj je poskušal ustvariti vtis, da po prihodu na oblast ne bo pripravljen podpreti nadaljne grške investicije, kot so na primer izgradnja naftovoda Solun-Skopje ali še bolj sporne prisotnosti Grkov v skopski Rafineriji. "Sploh ne vemo, kaj piše v sporazumu Helenic Petruleuma in vlade" se je branil vodja opozicije. " Ko bomo vedeli kakšne obveznosti so bile prevzeta bomo šele lahko ugotovili, ali je to v skladu z našo Ustavo ali ne," opozarja Crvenkovski.

Vendar ni sporno dejstvo, da je država žejna tujih investicij. Od osamosvojitve leta 1991 do danes vsa tuja vlaganja znašajo manj kot 300 milijonov dolarjev. Tretjina jih prihaja iz Grčije. Najprej neznaten prodor grškega kapitala se je pričel leta 1996. Prvi večji val je prispel leta 1996, ko so grški poslovneži vložili 66 milijonov dolarjev. Tedaj so kupili skopsko pivovarno in cementarno. Sledile so investicije v verigo samopostrežnih prodajaln "Vero", izgradnja tovarne sladoleda v Kumanovu, napovedane pa so tudi investicije v rudarsko-METAlurški kompleks. Kupljena je bila Kreditna banka Skopje. Grki počasi vstopajo v mesno industrijo. In čeprav so na široko vstopili v makedonsko gospodarstvo so grški poslovneži porabili komaj nekaj več kot 100 milijonov dolarjev, kar predstavlja samo 8 % grških vlaganj v regiji.

Richard Hoolbrooke je v zadnjih nekaj letih večkrat obiskal Skopje. In čeprav so mnogi to pričakovali, nikoli ni pokazal kakšen poseben interes, da bi nadaljeval tam, kjer je končal septembra leta 1995.

Željko Bajić (AIM Skopje)